V zgodnjem zatonu srednjega veka so Celjski grofje stopali skozi Evropo z občutkom, da jim je svet odprt širše kot drugim. Zgodba se začne s Hermanom II., voditeljem, ki je znal prepoznati pravi trenutek za pogum in pravi trenutek za potrpežljivost. S svojim vplivom je rodbino popeljal iz lokalnega okolja na evropski politični zemljevid.

V tej zgodbi se pojavi tudi njegova hči Barbara, ena najzanimivejših osebnosti svojega časa. Bila je izobražena, radovedna in nenavadno samostojna; človek, ki ga je težko ujeti v preproste opise. Ob poroki s Sigismundom Luksemburškim, kraljem in poznejšim cesarjem, je stopila v samo središče evropske politike, kjer je pogosto igrala pomembnejšo vlogo, kot so ji bili sodobniki pripravljeni priznati.

Rodbina je svoj vrhunec dosegla pod Ulrikom II., ki je bil odločen, ambiciozen in prepričan, da lahko Celjani dosežejo še več. Toda prav v tem vzponu se je skrival tudi njihov konec. Ulrikov nenaden umor je rodbini iztrgal zadnjega močnega predstavnika in zaznamoval konec njihovega sijaja.

Tako so Celjski grofje ostali zapisani v zgodovini kot družina, ki je iz majhnega slovenskega prostora stopila med največje sile Evrope — in tam za seboj pustila sled, ki jo občutimo še danes.

Na božičnem drevesu lahko letos zasije prav poseben košček zgodovine. Ročno barvane bučke z motivi Hermana, Barbare, Sigismunda in celjskih simbolov združujejo toplino praznikov s plemenitim sijajem srednjega veka. Vsaka je okrašena z nežnimi zlatimi lističi, ki pod svetlobo lučk zažarijo kot spomin na nekdanjo moč Celjskih grofov.

Te okrasne bučke niso le praznični dodatki, temveč majhne pripovedi o ponosu, pogumu in veličini – drobni dragulji, ki obarvajo decembrske dni z zgodovinskim čarom in praznično eleganco.